Bauhaus si je prizadeval prinesti umetnost in kakovostno oblikovanje običajnim ljudem, prepoznal pa je potencial sodelovanja z industrijo za množično proizvodnjo svojih del in približevanje dostojnega življenja delavskem sloju. V Bauhaus-u so začeli ustvarjati dobro oblikovane predmete iz trajnih materialov, ki so jih ljudje cenili desetletja.

Sto let kasneje, se je v izobilju dobrin, dostopnih vsakomur, nekaj, nekje izgubilo. Dobro oblikovani predmeti, so pogostokrat poenostavljeni in reproducirani v cejenši obliki in materialih, z omejeno življenjsko dobo. Predmeti so, takoj ko pokažejo kakšno napako ali pa niso več zanimivi; zavrženi.

Ustvarila sem arhitipe predmetov iz parafinskega voska (naftni derivat) v želji po razumevanju in razkrivanju distanciranega odnosa ljudi napravem umetno in masovno produciranim predmetom. V videu so predmeti uporabljeni in takoj po izgubi interesa ali odkritju napake- zavrženi. Nihče se zares ne sprašuje od kje prihajajo in brez globljega razmisleka, se od njih skoraj pričakuje, da pač izginejo in pravzaprav niti ni pomembno kam.

Razstava predmetov in videa v Stedeljik muzeju v Amsterdamu.
Razstava je bila zasnovana v sodelovanju z izbranimi študenti KABK in Rietveld akademije na temo Rethinking Bauhaus. Projekt je snovan na razvoju individualnega dela in skupinskega sodelovanja, kuratorstva razstave, ki dela poveže v celoto. Razstavo je spremljal simpozij pod imenom Rethinking Bauhaus, ki so ga vodile Marjanne van Helvert (oblikovalka in profesorica na Rietveld akademiji), Alice Twemlov (profesorica/raziskovalka na KABK) in študentke KABK: Muireann Nic An Bheatha, Kaja Hribšek in Hannah Mulqueen.