Hiša nizozemskega umetnika je zamišljena kot neskončno popotovanje.

Projekt izhaja iz umetnikovega odnosa do krajine in njegovega raziskovanja gozdnega prostora. Hiša omogoča gibanje brez vnaprej določenega cilja; prostor se razkriva postopoma, skozi poglede, prereze in nepričakovana srečanja.

Navzven se objekt bere kot kompakten, monoliten volumen. Vstop je reduciran na ozko razpoko, ki označuje prehod iz zunanjega v notranji svet in uvaja labirintno prostorsko strukturo.

Med hojo skozi hišo se v vsakem prostoru odpirajo novi pogledi. Na eni strani se prostori dvigajo proti nebu in soncu ter prebivalca vabijo, da vstopi v dan in v tem delu hiše preživlja aktiven čas.

Proti večeru se lahko prebivalec umakne v mirnejše krilo hiše, kjer se arhitektura postopoma spušča, dokler se pogled ne poravna z nivojem trave in omogoči ponoven stik z zemljo ter tiho slovo od dneva.

Hiša gosti galerijo in atelje, po umetnikovi smrti pa se lahko preoblikuje v muzej.

Navdihnjena z njegovo ljubeznijo do narave in fascinacijo nad njenim ujetjem v tog, definiran prostor je hiša zasnovana iz zbite zemlje in lesenih konstrukcijskih elementov.