Diplomski projekt je nastal pod mentorstvom Giulia Margherija (OMA).

Kako se lahko prostor, zasnovan zgolj na spekulaciji, potopi v srca ljudstva in nikoli zares ne izgine?
Se zgolj zadržuje in preoblikuje skozi sledeče generacije, ter oblikuje podobo kraja, ki pravzaprav nikoli ni zares uspel obstajati v svoji polni podobi.
Kaj se zgodi, ko se obljube o utopiji nenadoma prenehajo?

Brez epiloga je študija moči, arhitekture, identitete, kolektivnega spomina in ideološko abstraktnega prostora — dekonstrukcija scenarija nekdanje Jugoslavije. Celotna raziskava, se odvija kot študija gledališke igre. Kaj je oder, rekvizit, kdo je scenarist, igralec, gledalec...?

Po koncu Jugoslavije, smo v idejah ustvarili novo, staro in hkrati več njih. Zadržujejo se v naših zgodbah, spominih, konfliktih, sanjah, predmetih, zgradbah, ritualih, pesmih in neskončno mnogo drugih sledeh.

Projekt je zamišljen kot podzemni arhitekturni spomenik. Obiskovalca vodi skozi različne faze realmov (bivše)Jugoslavije. Vsaka soba, predstavlja izkušnjo v kolektivni zavesti.

Apel, pot, doprinos, spomin, razcep in katarza.

Vsak obiskovalec s svojim pogledom in izkustvom.

Vsak koncept je preveden v absolutno arhitekturno izkušnjo, ki obiskovalcu pomaga, da se hkrati zgubi in najde.